Osamljenost v filmu Med policami

Supermarket je prostor, kjer se odvija večina zgodbe, v kateri ima glavno vlogo novo zaposleni sodelavec Christian. Ta nezgovorni zelenec je dodeljen v Brunov oddelek z alkoholnimi pijačami. Med policami, na kratkih kadilskih odmorih, Christian počasi spoznava sodelavce in njihove življenjske zgodbe. V trgovini brez dnevne svetlobe preživlja včasih zelo osamljene dneve, saj polnjenje polic ne zahteva veliko interakcije med sodelavci. Živi v dolgočasnem blokovskem naselju. Na delo in z dela odhaja z avtobusom, prosti čas pa preživlja sam. 
Nekega dne ali morda večera, kdaj, ne vemo, saj dnevne svetlobe ni, ob avtomatu za kavo do njega pristopi sodelavka Marion. Marion, prijazna kratkolaska, nekoliko starejša od Christiana, s svojo odkritostjo, prijaznostjo in človeškim dotikom pri njem vzbudi zanimanje. Brez besed jo premeri, medtem ko govori predvsem ona. Poimenuje jo Miss sladkarij. Iz pogledov in pogovora lahko razberemo, da med njima obstaja obojestranska naklonjenost, a ne vemo, ali je to zaradi osamljenosti ali je za temi pogledi morda kaj več. Njuna srečanja med policami so vse pogostejša. Ob voščilu za rojstni dan čutimo, da se bliža poljub. Bi ga dočakali, če vodja izmene ne bi Christiana poklical po zvočniku na oddelek za žitne izdelke? Ne po naključju, saj ga na žitnem oddelku starejša sodelavka posvari pred Marion. Sčasoma je njunih srečanj in pogovorov med policami vedno manj. Božično druženje jima ponudi priložnost za objem, a od tu gre le še navzdol. Božični večer Christian preživi sam, Marion pa kmalu zatem odide na daljšo bolniško. Ko se končno vrne v službo, ga povabi v t. i. Sibirijo, v hladilnico, kjer dočakamo prvi eskimski poljub. A isti dan, ko se Marion vrne, Christian izve, da je odšel Bruno. Za vedno. Samomor.
Ta dogodek sproži dvom o odkritosti odnosov v kolektivu. Iz pogovorov med policami med kadilskim odmorom lahko začutimo toplino in razumevanje. Prikazani so odnosi, ki jih nismo vajeni izven domačih zidov, verjetno jih marsikdo še tam ne pozna ali pa so pogosto na preizkušnji. A vse le ni tako, kot se zdi. Brunova smrt je presenečenje za vse, tudi to, da je živel sam, saj so vsi mislili, da živi z ženo. Del svojega življenja je očitno skrival tudi pred svojimi najbližjimi sodelavci.
Samomor pa ni edina temna plat filma. Tu so še brskanje zaposlenih po odpadkih z zavrženo hrano iz supermarketa, skromnost, ko ti plačilo za redno in pošteno delo ne zagotavlja dostojnega preživetja, osamljenost in življenje brez luči na koncu tunela. 
Film Med policami se me je dotaknil predvsem zaradi zavedanja, kako pomembno je, da opravljamo delo, ki ima perspektivo in ni enolično. Film je lahko zanimiva izbira za vse, ki si ne želijo klasičnega visokoproračunskega filma holivudskih studiev, ampak si želijo ogledati film, ki ni »na prvo žogo«. Prisili nas, da se zamislimo o svoji prihodnosti, družbi in (ne)iskrenih odnosih, ki nas obkrožajo.
A Med policami po mojem mnenju ni primeren za tiste, ki si želijo sproščenega, lahkotnega žanra, niti za tiste, ki se morda prav zdaj sami spopadajo z lastnimi notranjimi boji. Za človeka, ki je trenutno psihično na preizkušnji, bi lahko bil celo depresiven. Filmu namreč manjka energije, optimizma in upanja v boljši jutri – vsega tistega, kar danes potrebujemo vsi.

Film Med policami si lahko brezplačno ogledate v arhivu RTV Slovenija.

Filmsko oceno je za ledince pripravil Janže Bahar, 4. g.
Vir fotografije.