Vsak je kdaj sam
11. 12. 2020Vsak je kdaj sam. Bodisi doma, ko so starši še v službi in moraš sam pojesti kosilo. Bodisi v šoli, ko najboljši prijatelj zboli in se nimaš s kom pogovarjati med poukom. Bodisi na avtobusu, ko pozabiš doma slušalke in med vožnjo le ždiš v prazno in upaš, da te kakšna starejša gospa ne bo vprašala, kje naj izstopi, ker si preveč osredotočen na ljudi, ki brezglavo tečejo po ulicah Ljubljane. Danes je vsak sam.
Starši brez dela, ki jih lahko vsakodnevno opazujemo, kako spremljajo poročila na POP TV in upajo, da bodo čim prej lahko šli v službo, da plačajo še zadnjo položnico prejšnjega meseca. Dijaki z otečenimi očmi od 10-urnih videokonferenc, ki ne vedo več, kakšen je občutek, ko se s prijatelji usedeš na kavo in debatiraš o petkovem večeru, simpatijah ali o poslednjih počitnicah. Osnovnošolci, ki imajo na popoldanska zbiranja na košarkarskem igrišču pred šolo le meglen spomin.
Današnji problem se pojavi na hodniku, ko se srečaš s katerim od družinskih članov in ne veš, ali si ga danes že pozdravil ali ne, in čakaš, kdaj bo spet nastopil prepir o tem, kaj bo za zajtrk, kosilo in večerjo. Čustva, ki jih doživljamo danes, so drugačna, nova, neopisljiva. Redki se zavedajo, kako bodo na prvi pogled nedolžni dogodki kasneje vplivali na nas, na naše življenje.
V romanu Konje krast nam je Per Petterson predstavil življenje Tronda Sanderja. Na mirnem norveškem podeželju se s petnajstimi leti sooča z dejavniki, ki so ga postavili v popolnoma nov svet. Delo, smrt, varanje, kraja konjev ali z drugimi besedami povedano – ilegalni posli. Trond je spoznal očeta, njegovo pravo plat, njegovo paralelno življenje. Spoznal je, da je v očetovih očeh le ime in priimek na pismu v ovojnici, brez pozdrava in zaključno povedjo: Ne bo ga več domov. Trond žalost premaguje še pri svojih 67 letih. Na podobnem kraju, kjer je z očetom preživljal počitnice leta 1948, se mu spomini vračajo in bolečina postaja večja, ko sreča znanca iz otroštva. A zakaj se je Trond sploh odselil? Kje je njegova družina? Zakaj je tako osamljen?
Vsakdo naj se sooči s tem romanom, sploh v današnjih časih, ko ni preprosto premagovati situacije, v kateri smo se znašli. Zakaj roman prebrati ravno zdaj? Zajema ogromno čustev, v katerih se lahko najdemo. Spoznamo, zakaj se ne smemo zapirati vase, spoznamo, kako pomembna je komunikacija z najbližjimi, spoznamo, da nič v življenju ni samoumevno in da nas bo vsaka ovira zaznamovala kasneje v življenju. Spoznamo, da nismo sami v tej osamljenosti. Roman namreč zastavlja vprašanje, zakaj ne bi iz vsake težke izkušnje vzeli le najboljšega.
Besedilo in fotografija: Triša Logožar, 4. d
Triša je besedilo ustvarila pri pouku slovenščine pri obravnavi maturitetnega romana Konje krast.