Obisk z Madagaskarja

Z Janezom Mescem smo naredili intervju in tako iz prve roke izvedeli, kakšno je življenje na Madagaskarju, kako sta v isti ulici prisotna bogastvo in revščina ter kakšno je delo misijonarja. Amalija Cotman pa nam je opisala svoje bivanje in delo na Madagaskarju. Povedala je, da so se ji v spomin zelo vtisnili otroci, saj so bili veseli, radovedni in pripravljeni pomagati. Za malgaške otroke smo zbrali šolske potrebščine, ki smo jih predali Janezu Mescu.

Intervju z misijonarjem Janezom Mescem

Janez Mesec, po poklicu optik, že več kot 20 let živi na Madagaskarju in pomaga tamkajšnjim prebivalcem.

Kaj je najtežje in kaj najlažje pri misijonskem delu?

Najtežje je, ko Malgaši od nas pričakujejo, da jim bomo dali denar, misijonarji pa smo v resnici tam zato, da jim pomagamo in jih tudi kaj naučimo. Najlepši del je nasmeh, ki ga dobimo v zameno.

Zakaj ste se odločili za ta poklic?
Pravzaprav sem se za ta poklic odločil, ker nisem vedel, kaj bi rad delal, in sem se pač moral odločiti za nekaj. So me pa že takrat zanimali jeziki.

Kaj delate na Madagaskarju?
Tam gradimo hiše, cerkve, poučujemo otroke, pomagamo ljudem …

V čem se Madagaskar najbolj razlikuje od Slovenije?
Po zelenju, velik del Madagaskarja je suh, rjav, brez zelenja, saj zaradi potrebe po obdelovalnih površinah in lesu izsekavajo gozdove. Tam, kjer sem jaz, pa je zelo zeleno in vlažno.

Kakšne so šole? Katere predmete se učijo tamkajšnji otroci?
Revščina v državi se kaže na vseh področjih, tudi v šolstvu. Poseben problem države je, da nima sredstev za učinkovito šolanje. Državne šole velikokrat nimajo ne table, ne kred, ne drugih potrebščin. Velik problem je tudi neredno prejemanje plač učiteljev, ki zato včasih ne pridejo v službo. Veliko je otrok, ki živijo tudi do 60 kilometrov stran od šole, ceste so neurejene in velikokrat blatne, otroci pa morajo do šole pešačiti. Učni predmeti tam so večinoma enaki kot tu, vendar je kakovost pouka odvisna od znanja učitelja.

Ali ste otroke naučili kakšno slovensko besedo?
Da. Otroci tam se zelo radi naučijo tudi kakšne slovenske pesmi, zelo hitro si jih zapomnijo. Tamkajšnji prebivalci se vedno nasmejijo ob besedi kapa, ki v njihovem jeziku pomeni čevelj.

Če bi lahko živeli samo na enem mestu, ali bi izbrali Slovenijo ali Madagaskar?
Najverjetneje Madagaskar, saj sem tam že več kot 20 let. Slovenijo obiskujem le redko, večinoma za dopust.

Ali imate kakšno zanimivo zgodbo, ki bi nam jo radi povedali?
Zgodba je tragična, a po svoje lepa. V vasi je moški napadel tri ženske: bivše dekle, njeno mamo in babico. Vaščani so takoj priskočili na pomoč in ranjeno babico ter dekle odpeljali v bolnišnico. Na poti do zdravnika je babica umrla, a so kljub svojemu globokemu verovanju v kult umrlih priskočili na pomoč ranjenemu dekletu in jo pravočasno rešili. Običajno bi namreč bilo, da bi začeli z obredi ob smrti, z ranjenko pa bi se ukvarjali pozneje. Tako je dekle preživelo.

Intervju z Amalijo Cotman

Leta 2019 ste skupaj še z osmimi prostovoljci za mesec dni obiskali Madagaskar. Kaj ste tam počeli?
Organizirali smo delavnice za otroke, igre in predstave.

Kako je potekal vaš dan?
Zjutraj smo imeli mašo, nato delavnice. Po kosilu smo pripravljali predstave, delavnice in igre za otroke.

Kakšna je tamkajšnja kultura?
Imajo zelo razvito glasbeno in plesno kulturo. Kamorkoli smo šli, smo z otroki peli. Petje in ples sta vedno spremljala tudi maše.

Kakšna je bila hrana?
Temelj prehrane sta riž in maniok, ki sta del vsakega obroka, vendar pa zraven vedno jedo tudi okusne priloge. Zaradi njih se v nasprotju s pričakovanji tamkajšnje hrane nisem naveličala. Presenetilo me je tudi, kako poln in bogat okus imajo banane in riž, tako da lahko celo ločiš med različnimi vrstami. Odkar sem se vrnila v Slovenijo, mi bel riž sploh ni več všeč, saj se mi zdi brez okusa.

Kako so vas sprejeli?
Že ko smo se z avtom vozili proti naši nastanitvi, so zraven nas hodili otroci ter proti nam stegovali roke. Bilo jim je zelo zanimivo, da imamo drugačno barvo kože. Poskušali so, ali se slučajno kaj pozna, ko s svojo roko podrgnejo ob našo. Ko smo v neki vasi stanovali v kolibi, so iz čiste radovednosti skozi odprta vrata in okna kukali, kaj počnemo, kako jemo in kje spimo. Kamorkoli smo šli, so se nam pridružili otroci, s katerimi smo potem skupaj peli.

Se je malgaškim otrokom zdela zanimiva še kakšna stvar?
S seboj smo prinesli milne mehurčke in balone. Enkrat smo jih spuščali in od takrat naprej so stali v dolgih kolonah, da bi lahko prišli na vrsto, da jih še sami pihnejo.

Komu bi priporočili takšne vrste prostovoljstvo?
Vsakemu, ki si tega dela želi in se je pripravljen potruditi. Obstaja namreč veliko programov in krajev, kamor lahko greste kot prostovoljec. Izkušnja je edinstvena.

Mojca, Andreja, Doroteja, Tija, Ana